I SALT AND PEPPER MY MANGO (QueerLisboa12)

trans entities.heavenly delights.different time zones.
imperialni cuti.purple orhideje.half-naked moon.
if one thing matters.queer lisboa 12.

V Lizboni se je pri 34stopinjah v senci in rahlem vetricu iz Atlantika zgodil ze 12. festival queer kinematografije.
Poleg tekmovalnega programa za celovecerce, dokumentarne in kratke filme sta letos odprti novi sekciji Panorama, ki ponuja vpogled v spregledano aktualno produkcijo in Queer Art, namenjen nepricakovanim srecanjem med filmom in vizualno umetnostjo. Nadaljuje se tudi Queer Pop s serijo glasbenih videev, ki sooci zgodovino popa s sedanjostjo in vpliva na oblikovanje identitet queer skupnosti.
Screening je uravnotezen z debatami o eksplicitni seksualnosti in mejah pornografije v filmu, o 'zacasni' homoseksualnosti v casu kolonialnih vojn (africani bi jih imenovali vojne za neodvisnost) ter o pogajanjih med religijo in homoseksualnostjo.
Glede na to, da so nocno sceno v Lizbonski cetrti Bairro Alto zaceli prav geji v osemdesetih s klubom Frágil, kjer se se zdaj telesa spajajo ob electro glasbi, je bilo za pricakovati da bo festa, razdeljena med nove nevralgicne zone ekstaze, vsako noc do madrugade.
Med sto tridesetimi filmi prikazanimi na letosnji ediciji je bilo kar nekaj izstopajocih, vrednih analize in ponovnega ogleda.
Druzina 21. stoletja je zastopana v Finn's Girl- dve mami, dve karieri in en otrok. Po nepricakovani smrti svoje partnerice se doktorica Finn znajde globoko v krizi in zaradi tega skoraj izgubi naklonjenost njune hcerke. Prekine delo v znanstvenem laboratoriju zato, da bi se lahko posvetila partnericini kliniki za splave. Zacnejo se problemi z anti-abortus aktivisti, ki grozijo s smrtjo njej in hcerki. Resen film, ki se izogiba vsakrsnim klisejem in hkrati obravnava tako razlicne teme kot so istospolno starsevstvo, splav, verski fundamentalizem, medrasni odnosi, homofobija, etc.
Senteurs je kratkometrazec mlade reziserke Laure Schroeder, ki uporabi za izhodisce tipicno druzino srednjega razreda z enim otrokom, navidezno zadovoljno v svojem vsakdanu, ki pa je nepricakovano prekinjen. Zena se znajde ujeta v ljubezensko zgodbo z Japonko, v zenski verziji cesarstva cutil.
If one thing matters je dokumentarec o Wolfgangu Tillmansu, enem izmed najbolj znanih umetnikov danasnjega casa, ki se je uveljavil v devetdesetih s fotografijami nocnega zivljenja in rave partyjev. Reziser Heiko Kalmbach ga diskretno spremlja stiri leta med Londonom in Berlinom, ob pripravi na pomembe razstave v Tate Modern in Hamburger Banhof, v studiu s tropskimi rastlinami, med instalacijo abstraktnih fotk iz serije Lighter ali senzualne Peaches na stene bele kocke, in na snemanju videa za Pet Shop Boys, ko se zadnji trenutek odloci da bo uporabil posnetke misk iz londonskega Undergrounda. O njegovem osebnem zivljenju ni podano skoraj nic, to ni namen filma, kljub temu pa pogovor po telefonu s prijateljem po otvoritvi v Tate pokaze, da je noc prezivel z nekom ob katerem se ni zbudil. In, da ima asistente odkar Jochena ni vec...
Ena izmed njegovih najlepsih crnobelih fotografij je prav ta kjer se jelen in mlad fant gledata iz oci v oci.
Iz Berlina je bila uvozeno Obsceno v organizaciji Manuele Kay iz tamkajsnjega porno festivala. Joy Stick, Joy! v produkciji brazilskega kolektiva Xplastic pokaze do kje gre eksplicitno v nakljucnem srecanju dveh punc. The Apple v reziji Emilie Jouvet, ki nas je lani spravila do klimaksa z One Night Stand, serijo vnaprej dogovorjenih srecanj za eno noc z neznankami posnetih v zivo, je tudi tokrat o prepovedanem sadezu. Schwarzwald: The Black Party je cisti vizualni delirij s trans porno zvezdo Buck Angel.
Bruce La Bruce, star znanec festivalov nam postreze z 'gejevskim zombie pornicem' Otto; or, Up with Dead People, ki ga bo mozno videti tudi na letosnjem LIFFu ob polnoci.
Med dokumentarci so izstopali Bi the Way, o bi-generaciji, A Jihad for Love, o nenehnem boju za ljubezen muslimanskih gejev, in The Quest for Missing Piece, animacija o tradicji obrezovanja in njenih implikacijah.
Nagrado zirije za celovecerni film je nepricakovano prejel tropski Antonia Tate Amaral, o puncah iz São Paula, ki se odlocijo odpraviti iz favele v svet s pomocjo glasbe, ki jih najprej zdruzuje, potem pa locuje. Odlocitev, ki je temeljila predvsem na druzbeno-kriticni obravnavi aktualne tematike je bila kritizirana s strani gledalcev, saj je v filmu bolj malo queer elementov, ce izvzamemo gej brata ene izmed pevk, ki pa ga hitro ubijejo v navalu predmestnega nasilja in 'sumljiv', ceprav le rahlo nakazan, odnos med prijateljicama.
Every girl must have a toy...