segunda-feira, 25 de janeiro de 2010

Sprememba podnebja: ljubljanska umetniska scena



Pričujoč tekst je nastal na podlagi intervjujev z nekaterimi nenaključno izbranimi protagonisti ljubljanske art scene. Pobudo zanj je dal Roman Uranjek, član skupine Irwin s katero sem že sodelovala na razstavi History Re-constructed v Lizboni. Nekatera mnenja se prekrivajo. Tako je naprimer jasno, da art sistemu manjkajo nekateri ključni elementi kot so kritična refleksija, razvit trg in podučeni zbiratelji ter ustrezno izobraževanje. Po drugi strani pa se večina strinja, da gre za zelo dinamično sceno, ki ji ne manjka samoiniciative in delovanja v mednarodnem kontekstu.


Nerazvit umetnostni trg

Trg v Sloveniji je nerazvit in netransparenten. Razlogi za to so različni, v glavnem pa gre za povezavo večih elementov art sistema, ki manjkajo.
Gregor Podnar je galerist, ki se je hitro uveljavil v mednarodnem kontekstu. Njegova galerija predstavlja predvsem že uveljavljene umetnike iz Vzhodne Evrope, ki pa še niso imeli svoje galerije, kar je za Vzhod zelo značilno- npr. Irwin, Attila Csörgö in Vadim Fiškin, pa tudi mlajše kot je npr. Tobias Putrih. Osrednji prostor ima v Berlinu, v Ljubljani pa ima neke vrste project room, prostor bolj eksperimentalne narave. Za Berlin se je odločil zaradi nerazvitosti trga v Sloveniji in pa tudi zato, ker se tja poleg umetnikov vsebolj selijo tudi mednarodni zbiralci.
Ali obstaja povezava med nerazvitostjo trga in socializmom? “ Ne nujno.” pravi Miran Mohar, član skupine Irwin “ Čeprav je netransparenten trg skupen vsem državam Vzhodne Evrope, razlog zanj ni samo socializem. Gre za več faktorjev. “ Viktor Misiano je izjavil, da je imela Rusija ta problem, da so najboljši strokovnjaki na področju sodobne umetnosti delovali zunaj institucij, kar se jim pozna še zdaj. Tudi v Sloveniji obstaja dihotomija med umetniško produkcijo in nekaterimi zelo uspešnimi institucijami ter državo, ki kljub pobudam in uspehom ki so prihajali v glavnem iz osebnih inicitiativ tega ni podkrepila in ojačala, ampak se je do takšnih pobud obnašala celo sovražno. Sistem je zaprt, problem je v kulturni politiki. Ena izmed rešitev bi bila po Moharjevem mnenju ustanovitev fundacij, tako ministrstvo za kulturo ne bi imelo več popolne kontrole nad financiranjem umetnosti pri nas. Politika ne bi imela več direktnega vpliva, nadomestila bi jo stroka in tako bi se pri menjavah vlad ohranjala kontinuiteta umetniške produkcije. Nujna bi bila tudi uvedba resnih davčnih olajšav za podpornike umetnosti, ki bi lahko tudi sami producirali in financirali umetniške projekte in razbremenili državo. Takšna diverzifikacija bi dala nov zagon umetnostni sceni.
“ V Sloveniji je umetnost v glavnem financirana s strani države. Tu smo še vedno v tranziciji. “ pravi Igor Španjol, kustos Moderne galerije. “ To pomeni, da umetniki živijo dokaj udobno, kljub nerazvitosti in netransparentnosti trga. “ Doda še, da imajo nekateri umetniki kot npr. impresionisti doma precej višjo ceno kot v tujini, kar je absurd.

Neobstoj kritične refleksije

V Sloveniji praktično ne obstaja kritična refleksija. Edina revija namenjena sodobni umetnosti, Mars, je bila kmalu po izzidu ukinjena. Razlogi za to niso znani.
V nasprotju z ostalimi se Marini Gržinić, doktorici filozofije, umetnici in profesorici na Akademiji za vizualno umetnost na Dunaju, zdi ljubljanska umetniška scena “ gnila”. Slovenski prostor imenuje “ malomeščanska neoliberalna beznica”.
V zameno pa ponudi kritično platformo, ki prinaša pozicije, ki jih v Sloveniji ni. Reartikulacija povezuje različna področja kritike kot so de-kolonialnost, de-linking, radikalna politična praksa in lezbična scena s sodobno umetnostjo. Dvojezični žurnal je med najbolj zanimivimi stvarmi, ki se dogajajo v Ljubljani trenutno.
Tevž Logar, novi direktor Škuca, neprofitnega prostora, ki pa zaradi pomankanja vizibilnosti slovenskih umetnikov v mednarodnem prostoru in odsotnosti art marketa, izvaja tudi galerijsko dejavnost in predstavlja umetnike na sejmih, pravi da na sceni ni prostora za diskurz. Problem je v kulturni politiki, ki podpira produkcijo ne pa tudi refleksije oziroma platform, ki bi vnašale diskurz.

Pomanjkljivo izobraževanje

Izobraževanje na področju umetnosti je na nizkem nivoju. Zdi se, da je obstalo v času.
“ Mladi umetniki so dokaj konzervativni. “ pravi Igor Španjol “ Slabo poznajo zgodovino umetnosti, kar kaže na pomanjkljiv sistem izobraževanja pri nas. “
Miran Mohar, profesor na Akademiji za vizualno umetnost A.V. A., meni da je izobraževanje
pri nas zastarelo. Premalo je poudarka na teoriji sodobne umetnosti, manjkajo pa tudi tuji profesorji, ki zaradi birokratskih zapletov nimajo možnosti za delo v Sloveniji(pogoj za pridobitev delovnega vizuma je znanje jezika).
Hermetična scena?
Nekaj umetnikov in institucij je prepoznavnih v mednarodnem prostoru med njimi Irwin, Marjetica Potrč, Marko Peljhan, Tobias Putrih in Moderna galerija. V primeru umetnikov gre za lastno iniciativo, saj država za to ne naredi ničesar. Tudi prepoznavnost inštitucij kot je Moderna galerija ni dovolj za uveljavitev naših umetnikov v mednarodnem kontekstu, saj nam manjka daljša tradicija avantgarde, ki je v primerjavi s Hrvaško pri nas razen OHO-ja in NSK-ja nimamo.
Alenka Gregorič, nova direktorica Mestne galerije je prepričana, da je ljubljanska umetniška scena, kljub majhnosti raznolika in razgibana. Imela je priložnost spoznati scene Istanbula, Tel-Aviva, Berlina in New Yorka, ki to tezo le še potrjujejo.
Scena ima svoje začetke v osemdesetih z gibanjem NSK(Neue Slowenische Kunst), devetdeseta so bila v znamenju Čosiča in Peljhana, zdaj pa se uveljavljajo zelo močni mladi, post-konceptualni umetniki.
Igor Španjol misli, da so bila devetdeseta bolj zanimiva, posebej konec devetdesetih je imela scena nek poseben zagon, tu so se pojavili Vadim Fiškin, ki je prisel takrat iz Moskve, pa Nika Špan in Apolonija Šušteršič. Leta 2000 je bila v Ljubljani še ostro kritizirana Manifesta, potem pa se je dinamika malo umirila na žalost. Gre pa vsekakor za zanimivo, čeprav majhno in hermetično sceno.
Tudi Tadej Pogačar, umetniški direktor centra in galerije P74, edinega artist run space v Ljubljani, meni, da je bila scena bolj aktivna v drugi polovici devetdesetih, ko poleg P74 začnejo z delovanjem na področju sodobne umetnosti še Kapelica, Ljudmila in Bunker, trenutno pa vlada zatišje, ne odpirajo se novi prostori, nova generacija se ne organizira.
Roman Uranjek, član skupine Irwin, misli, da je scena kljub majhnosti zelo dinamična. Imamo sedem prostorov, kjer je mogoče videti razstave sodobne umetnosti: galerija Alkatraz, P74, Škuc, Kapelica, Kapsula, Moderna galerija, Mestna galerija. Na razstavi, ki jo za pariški Pompidou pripravlja Joanna Mytkowska, na kateri bo sodelovalo 50 umetnikov iz 15 drzav Vzhodne Evrope, bodo kar trije slovenski umetniki/kolektivi- Tobias Putrih, Marjetica Potrč in Irwin. Slovenski galerist Gregor Podnar, ki je nedolgo nazaj odprl galerijo v Berlinu in se tako podal na mednarodni trg, bo prisoten s kar šestimi umetniki.
Za mednarodno uveljavljanje scene je bila pomembna razstava Moderne galerije Body and the East, ki je pokazala da ima vzhodnoevropska umetnost neko svojo identiteto in da ni le slaba kopija zahodne umetnosti.
Vendar ljub temu po mnenju Mirana Moharja širše gledano tuji kadri niso prisotni, nimamo zaposlenih tujih kustosov ali direktorjev institucij. Za primerjavo: v Avstriji so celo v problematičnem času močnih nacionalističnih strank imeli tuje direktorje v institucijah za sodobno umetnost.

Prihodnost

Moderna galerija je bila iz političnih vzrokov skoraj 3 leta zaprta, novembra pa se je odprla z razstavo Zorana Mušica. V prihodnosti načrtujejo delitev prostorov na umetnost 20. stoletja, ki bo na stari lokaciji in na muzej za sodobno umetnost na Metelkovi, katerega del bo tudi priznana zbirka 2000+, ki obsega dela zdaj že uveljavljenih umetnikov iz Vzhodne Evrope, nastajala pa je dvajset let. Hkrati je to tudi prva zbirka te vrste v mednarodnem merilu.
Program Mestne galerije bo temeljil predvsem na dialogu z mestom Ljubljano in z mednarodno sceno, ki se bo izvajal preko povabil tujim kuratorjem in institucijam s katerimi bodo skupaj razvijali projekte. Prostor bo posvečen tudi mladim umetnikom iz novonastalih držav bivše Jugoslavije in sicer v sodelovanju z institucijami, ki podelujejo nagrade za delo na področju umetnosti. Galerija bo neke vrste meeting point, kjer se bo poleg poglabljanja socialnih stikov dalo tudi brati knjige in revije o umetnosti.
Za program Škuca v prihodnjem letu bo značilna enakovredna prisotnost slovenskega in mednarodnega prostora, ena izmed programskih smernic pa je tudi namenjanje prostora mladim slovenskim umetnikom ter sodelovanje s sorodnimi tujimi in domacimi institucijami.
Posebna pozornost bo posvečena dialogu s kuratorji iz Slovenije in tujine, ki bojo skupaj s Tevžem Logarjem ali samostojno razvijali razstave, kar bo stalnica programa v prihodnosti.
Ena izmed programskih smernic P74 je podpora mladih umetnikov in kustosov, katerim namenijo prve samostojne razstave, hkrati pa mednarodna žirija podeljuje tudi nagrado skupine OHO za mlade umetnike. Stalnica programa je tudi podpora in razstavljanje knjige umetnika in mednarodno sodelovanje s kustosi in sorodnimi prostori iz Berlina, Madrida in Dunaja.
Gregor Podnar se trenutno ubada s vprašanjem, kako prebroditi krizo, ki kljub mnenju nekaterih da nima učinka na svet umetnosti, da je ta nekako izvzet, še kako vpliva na prodajo del.
Decembra se je Reartikulacija predstavila v Mestnem muzeju s projektom Zakon kapitala: zgodovine zatiranja. V Slovenijo je prisla nova scena: Bobby Banerjee, Goldie Osudi(Avstralija, Indija); Ivan Jurica, Ana Hoffner(Dunaj, Bratislava); Šefik Tatlić(Sarajevo, Zagreb); Agon Hamza(Priština).
Razstava vkljucuje: Virginijo Villaplano(Barcelona), Sinišo Ilića(Beograd), Marto Popivoda(Beograd), Oliverja Resslerja(Dunaj),...
Skupina Irwin je medtem zakljucila svoj večji projekt East Art Map, rekonstrukcijo zgodovine sodobne umetnosti Vzhodne Evrope, ki ga je bilo mogoče videti tudi v Lizboni. Trenutno pripravljajo kongres državljanov NSK, ki bo drugo leto v Berlinu.